
Prekmurje je za marsikaterega motorista pokrajina, ki jo le prevozi na poti proti morju ali nazaj – v resnici pa gre za enega redkih delov Slovenije, kjer vožnja ni odvisna od serpentin, ampak od širine neba nad ravnico. Zdaj, ko so prelazi na zahodu države že lahko spolzki ali zaprti, je skrajni severovzhod države pogosto še vedno suh in prevozen, kar ga naredi za zanimivo pozno jesensko ali celo zimsko destinacijo.
Prekmurje leži v celoti na drugi strani reke Mure, ločeno od preostale Slovenije, in se na vzhodu ter severu stika z madžarsko mejo, na severozahodu pa je blizu tudi avstrijska meja. Osrednji del pokrajine, imenovan Ravensko, je skoraj povsem raven, zato so ceste tu dolge, dobro asfaltirane in se le rahlo vijejo med polji ter vinorodnimi griči – povsem drugačna vožnja kot po alpskih prelazih. Regijsko središče je Murska Sobota, od koder je priročno izhodišče za krožno turo proti severu, v hribovitejše Goričko.
Severni del Prekmurja zajema Krajinski park Goričko, z 462 km² drugi največji naravni park v Sloveniji, ustanovljen leta 2003. Skupaj z madžarskim Őrségom in avstrijskim Raabom tvori tristransko čezmejno zavarovano območje, zato se meja na motorju tu večkrat prečka, ne da bi jo sploh opazil. Goričko je presenetljivo tudi najbolj sušen del Slovenije, pokrit z gozdovi in mokrotnimi travniki, pot pa pelje skozi vrsto majhnih vasi.
V vasi Grad, najstarejši in največji naselbini Goričkega, stoji Grajska domačija Grad – trdnjava, ki je prvič omenjena leta 1275, ko jo je ogrski kralj Ladislav IV. podelil Amadeju Gutkeledu, arheološke najdbe pa kažejo, da je naselbina na tem mestu obstajala že v 11. stoletju. Grad je stoletja oblikovala madžarska rodbina Széchy, kasneje pa Dietrichsteini. Po drugi svetovni vojni je bil podržavljen in je desetletja propadal, dokler ga po letu 1995 niso začeli obnavljati; danes je eden največjih gradbenih kompleksov v Sloveniji s kar 365 sobami, v njem pa je tudi uprava Krajinskega parka Goričko.
Nedaleč od Murske Sobote, pri vasi Bukovnica, je umetno Bukovniško jezero, zgrajeno kot protipoplavni ukrep sredi kostanjevo-bukovega gozda. Okoli njega vodi dobra dva kilometra dolga učna pot s šestimi tablami, čeznj pa je napeljan leseni most, imenovan Most ljubezni. V bližini je tudi izvir pri kapelici sv. Vida, ki mu ljudsko izročilo pripisuje zdravilen učinek na vid – prijetna postaja za krajši postanek z motorja.
Na skrajnem vzhodu Prekmurja, tik ob madžarski meji, leži Lendava, nad njo pa se dvigujejo vinorodne Lendavske gorice. Na vrhu, na 302 metrih nadmorske višine, stoji razgledni stolp Vinarium, odprt septembra 2015 – s svojimi 53,5 metra je najvišji razgledni stolp v Sloveniji. Do razgledne ploščadi na 42 metrih vodi 240 stopnic ali dvigalo, ob jasnem vremenu pa od tam pogled seže v kar štiri države: Slovenijo, Madžarsko, Avstrijo in Hrvaško. Redkokje v Sloveniji motorist z ene same točke pregleda toliko meja hkrati.
Za drugo vinorodno pokrajino na vzhodu Slovenije si oglej naš zapis o Jeruzalemskih goricah, nekoliko bolj proti severu v Slovenskih goricah pa delujejo tudi člani MK Slovenske gorice – morebiti dobra popotnica za podaljšan izlet po severovzhodu Slovenije.